O življenju Poslanca Muhammeda, a.s. (naj je mir z njim), vemo zelo veliko. Nič ni ostalo neznano; od rojstva do smrti. Še več, vsak detajl je prenesen in zapisan. V besedilu se bomo osredotočili na njegov plemenit karakter skozi določene etape njegovega življenja.
Pred prihodom poslanca Muhammeda, a.s., sta svetom vladala dva velika imperija; Bizantinsko in Perzijsko. Omenjena imperija sta vladala večjim delom sveta. V vseh segmentih življenja je vladala anarhija. Ljudje so bili neiskreni, kradli so, ropali, živeli na račun ostalih, družbene razlike so bile več kot očitne in poudarjene, vladala je nepravičnost ipd. Resnica in pravičnost nista obstajali. Določeni evropski zgodovinarji so zabeležili, da na svetu niso vladale bolj kaotične družbene razmere kot pa v 7. stoletju nove ere. Prihod poslanca Muhammeda, a.s., je bil ravno pravšnji.
Podatek, ki je znan, vendar ga tudi tokrat ne moremo izpustiti, je leto rojstva poslanca Muhammeda, a.s. Rojen je leta 570. v Mekki (današnja Savdska Arabija). Že kot otrok je bil izpostavljen zaradi svojih plemenitih lastnosti. Tako da so že v njegovih mladih letih ljudje uživali v njegovi družbi.
Živel je v puščavi, kjer je čuval ovce tako kot vsak otrok v njegovem času. Lahko si predstavljamo življenje v puščavi, predvsem visoke temperature brez sence in mrzle vode. Take okoliščine so pripomogle, da poslanec Muhammed, a.s., pridobi zelo pomembne navade in lastnosti, s katerimi se je izpostavljal. Privadil se je na sabur – potrpežljivost, skromnost, na enostavno življenje brez pretiravanja. Zato je bil tudi kasneje, v svoji misiji, popolnoma navaden človek. Tudi po svojem zunanjem zgledu se ni razlikoval od ostalih. Ni nosil krone, razkošnih oblačil, po katerih bi bil prepoznaven.
Božja modrost je v tem, da je bil nepismen, da ni znal ne brati ne pisati. Predvsem je bilo tako, da se mu kasneje ne bi moglo pripisati avtorstva nad Kur'anom, ki mu je bil razodet.
Odraščal je kot sirota, saj sta mu starša umrla zelo zgodaj. Oče Abdullah pred njegovim rojstvom, mama Amina v njegovem šestem letu starosti. Vse težave, ki so ga spremljale, so imele tudi skriti pomen v Božji modrosti. Namen je bil, da ga pripravijo na težko in odgovorno nalogo. Poleg tega da je bil brez staršev, je bil deležen najboljše vzgoje, saj ga je On vzgajal in vzgojil ga je kot blagega in sentimentalnega človeka. Zato je bil tudi sam Poslanec zelo blag z otroki in jih je imel rad.
V svojem 25. letu se je poročil s takrat bogato vdovo in ugledno meščanko, Hatidžo. Čeprav je bila starejša od njega, je imela dovolj dostojanstva, da mu ponudi svojo roko (danes ni značilno, da ženska ponudi poroko moškemu). Veliko ji je pomagal, saj je bila Hatidža znana kot uspešna trgovka, kar je bilo za tiste čase prej izjema kot pravilo, da so bile ženske uspešne v trgovini in drugih poslih. Zelo je pazil in spoštoval pravice svoje soproge. S prihodom islama so ženske dobile vse pravice in niso bile več zatirane in poniževane. Zelo pogosto je ponavljal, da je vernikovo verovanje popolno pri tistih, ki so lepo vzgojeni. Med njimi pa so najboljši tisti, ki imajo najboljši odnos do svoje žene. ''Najboljši med vami je tisti, ki je najboljši do svoje družine in jaz sem najboljši do svoje družine.''
Vernikom je svetoval, da se maksimalno posvetijo vzgoji otrok. Pogosto je ponavljal, da je najboljše, kar starši lahko pustijo svojemu otroku, dobra vzgoja. Sam Poslanec ni delal razlik med deklicami in dečki. Na vse otroke je gledal enako. Poudarjal je celo, da tisti, ki med hčerko in sinom ne bo delal razlik, bo za njega pripravljeno mesto v Džennetu (raju).
Ljudem meleki (angeli) ne morejo biti vzor. Potrebujejo osebo, ki jim je lahko vzor. Zato je Vzvišeni Bog odredil Muhammeda, a.s., kot enega od njih, da prenese sporočilo Gospodarja svetov, ob tem jim pa tudi dokaže, da je mogoče biti človek in pri tem predan Gospodarju. Cilj njegove misije je bil izpopolniti človeško moralo. Že pred poslanstvom je bil zelo visoko moralen človek. Zaradi njegove morale je dobil vzdevek El-Emin, zaupljiv. Pri njemu bi ljudje shranjevali vredne stvari. Zelo pogosto je bil mediator pri določenih zadevah, pri katerih niso zmogli doseči skupne rešitve. In vsi so se vedno strinjali, da Muhammed reši problem in ponudi rešitev, ker v njegovo pravičnost ni dvomil nihče. Zmeraj je bil na strani šibkejših. Bežali so k njemu v zaščito, ker so se zavedali njegove pravičnosti in nasprotovanju tistemu, kar ni dobro in pravično. Ob njem so se počutili varno in prepričani so bili, da bodo dosegli svoje pravice. Poslanec Muhammed, a.s., ni delal razlik med ljudmi na osnovi rase, barve kože, porekla ali materialnega stanja. Veliko je delal na vzajemnem sodelovanju in pomoči. Kritiziral je tudi tiste, ki so se zatekali k nečastnim dejanjem in nepravičnosti. Zmeraj je temu nasprotoval, celo takrat, ko so bili lahko ogroženi njegovi najbližji. Celo v očeh nasprotnikov je imel poseben položaj, občudujoč. Nihče ni niti v enem trenutku njegovega življenja našel primer ali dejanje, katero bi lahko ovrglo njegovo visoko moralo in osebnost.
V svojem štiridesetem letu je začel iskati mir, mirne kraje, kjer je preživljal večino svojega časa. Želel je biti sam. Odločil se je, da za svoj mirni kotiček izbere manjšo jamo, Hiro. Jama Hira se nahaja na vrhu manjšega hriba in je oddaljena nekaj kilometrov od Mekke. Številni romarji, ki se odpravijo na romanje v Mekko, obiščejo Hiro in si ogledajo skromen in majhen kotiček, v katerem je poslanec Muhammed prejel prvo Razodetje. Od tam je Poslanec lahko opazoval nebo, okolico in Ka'bo (črno kocko v Mekki okoli katere romarji krožijo in častijo Vzvišenega Boga) in razmišljal. Vzvišeni Bog mu je omilil mir, ki ga je bil deležen na tem mestu in ga posredno tudi pripravljal na veliko nalogo. V trenutkih, ko se je bližal zaključek priprav na poslanstvo, je Vzvišeni poslal svojega odposlanca, meleka Džibrila (angela Gabrijela), ki je poslancu Muhammedu, a.s., dostavil prvo Razodetje. V tem trenutku Džibrilovega prihoda Muhammed ni vedel, da je izbran za Poslanca. Ko je izvedel za to, je začel pozivati v vero islam.
Mnogi so se mu na samem začetku smejali, ampak to poslancu Muhammedu, a.s., ni zmanjšalo poguma. Nadaljeval je svojo misijo. Ko se je število vernikov povečalo in ni bilo več zanemarjajoče, so ga ostali, ki ga niso sledili, začeli javno napadati. Bolj močni so bili napadi bolj močna sta bila pogum in vztrajnost poslanca Muhammeda, a.s., in ravno to je bilo njegovo najboljše orožje. Nasprotoval jim je z resnico. Na žalost so veliki pritiski privedli do selitve poslanca Muhammeda, a.s., in vseh muslimanov iz Mekke v Medino (Hidžra). Muhammed, a.s., je zelo težko zapustil svoje rojstno mesto. V Medini je nadaljeval s svojo misijo. Čeprav je bil žalosten, ker je zapustil Mekko, se je obdobje bivanja v Medini hitro izpostavilo kot zelo koristno. Prvi korak, ki ga je naredil ob prihodu v Medino, je bil združevanje prebivalcev Medine in doseljencev iz Mekke. Modrost poslanca Muhammeda, a.s., je bila v tem, da vsak prebivalec Medine odstopi polovico svojega premoženja oziroma ga deli s priseljencem iz Mekke. Tako je načrt politike integracije popolnoma uspel. Za tem je sledila prva Ustava ''Medinska povelja'', ki je uredila odnose islamske skupnosti z ostalimi skupnostmi, ki so bile prisotne v Medini. Pravice kristjanov in judov so bile enake kot tiste, ki so veljale za muslimane. Vsi tisti, ki so sledili svoje versko prepričanje in so bili spoštljivi do ostalih, so dobili pravico do vseh družbenih, političnih in ekonomskih pravic. Popolnoma svobodno so lahko svoje življenje usmerjali in prilagajali v duhu svoje vere. Pogosto je poslanec Muhammed, a.s., govoril muslimanom, da če nemusliman potrebuje zaščito, da ga zaščitijo in mu ponudijo varnost. Poslanec Muhammed, a.s., ni nikoli izkoriščal svojega položaja v namen, da bi se komu maščeval. Bil je zelo blag. Odpuščanje in milost sta bila njegova osnova pri odnosu do drugih ljudi. Zelo pogosto lahko preberemo, da je Muhammed, a.s., prehajal iz ene bitke v drugo, vendar temu ni tako. Na žalost se ustvarja napačen vtis. Če omenimo, da je v triindvajsetih letih potrošil v bitkah samo triinpetdeset dni, vidimo, da je to zelo malo. Na žalost pa so ustvarjene tudi take okoliščine, ki so pripeljale do bitk z nasprotniki.
Z modrostjo in prijazno besedo je pozival in ponavljal tisto, kar ga je podučil Gospodar; da v veri ni prisile. S silo ni mogoče nikogar prepričati, temveč samo s prijaznostjo, lepo besedo in visoko moralo. Poslanec Muhammed, a.s., se ni nikoli utrudil na poti svoje misije. Vedno je opominjal, na vsakem koraku.
Velikost islama se ogleda v dveh stvareh: Kur'anu (sveti knjigi) in poslancu Muhammedu, a.s., kot njegovem avtentičnem tolmaču. O Muhammedu, a.s., bi lahko napisali še veliko več, vendar bomo za sedaj ponudili samo toliko informacij in priporočili za branje eno najboljših biografij o Poslancu z naslovom Muhammed, avtorja Martina Lingsa, knjigo, ki smo jo predstavili in priporočili za branje v prejšnjih objavah. V tej in podobnih biografijah se boste lahko prepričali v izjemno osebnost poslanca Muhammeda, a.s.
