»Vse, kar je na tem svetu, je minljivo, ostaja edino Gospodar Tvoj, Veličastni in Plemeniti!« (Kur'an)
Človek se je od samega začetka svojega obstoja ukvarjal z vprašanjem smrti. Nikoli ni našel pravega odgovora. Odgovor je dala vera. Muslimani verujemo, da s smrtjo ni konec življenjske zgodbe. Verujemo, da obstaja drugi, večni svet in da je to življenje, katerega živimo, le del celotne zgodbe. Začetek zgodbe se začne pri rojstvu, vendar se s smrtjo ne konča.
Čeprav se ljudje zavedamo, da nas čaka smrt, ne maramo veliko govoriti o njej. Verjetno zato, ker večinoma menimo, da nismo v popolnosti pripravljeni na njo. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je smrt pomembna stvar v življenju vsakega posameznika in jo pričakujemo pripravljeni.
Islam nas uči, da je človek ustvarjen iz duše in telesa. Duša je pravzaprav del Boga. Ko Vzvišeni Bog odloči, da bo ustvaril človeka, potem v plod vdahne dušo. Dokler je duša v človeku prisotna, je ta oseba živa oziroma dokler je prisoten Božanski del, človek živi. Ob smrti se duša in telo ločita. Muslimani verujemo, da po smrti duša odhaja na posebno mesto, ki se imenuje Berzeh. Tam čaka Dan vstajenja in sojenja, ko se bo ponovno združila s svojim telesom in polagala račun za vse, kar je počela na tem prehodnem svetu.
Na Dnevu vstajenja in sojenja nas bo Bog ponovno oživel, duša se bo ponovno srečala s svojim telesom. To bo trenutek, ko bomo odgovarjali za vsa svoja dejanja, javna ali prikrita ter bili nagrajeni z nebesi (džennetom) ali peklom (džehennemom). Ker je smrt vedno nepričakovana je pomembno, da vsak dan živimo tako, kot da je zadnji.
Čeprav je smrt boleča, predvsem za najbližje sorodnike, muslimani v času žalovanja pretirano ne jokamo in ne tožimo, saj verjamemo, da je to le začasna ločitev. V takih primerih je potrebno biti potrpežljiv in žalost podeliti s svojimi najbližjimi in prijatelji. Nošenje črnine pri muslimanih ni običaj.
Muslimani svoje umrle pospremimo s tega prehodnegasveta v belih rjuhah, v katere zavijemo telo umrlega. Bele rjuhe – kefini – simbolizirajo enakost pred Bogom. Tako bodo vsi ljudje, ko bodo na Dnevu vstajenja ponovno oživeli, enaki pred Bogom, v enakem položaju ne glede na to, kaj so bili oziroma kaj predstavljajo sedaj. Presodna bodo samo naša dobra dela in iskrena vera v enega Boga.
Muslimani si izrekamo sožalje z besedami, BAŠUN SAG OLSUN in odgovarjamo DOSTUM SAG OLSUN ali pa le z iskrenimi besedami iz srca.
Smrt je edina absolutna pravičnost, katere bo deležen vsak izmed nas. V kolikor bi se tega bolj zavedali, bi bilo mogoče vse popolnoma drugače.
Ela Porić
