Bosanski govorni jezik je šel skozi tri obdobja, ki imajo vidno vlogo pri periodizaciji zgodovine bosanskega knjižnega jezika.
Bosanski jezik je do danes šel skozi pet faz svojega razvoja: 1) prva faza: bosanski jezik od 11. do konca 15. stoletja (obdobje srednjeveške Bosne) 2) druga faza: bosanski jezik od konca 15. do druge polovice 19. stoletja (turško obdobje) 3) tretja faza: bosanski jezik na prehodu iz 19. v 20. stoletje (avstoogrsko obdobje) 4) četrta faza: bosanski jezik v 20. stoletju (jugoslovansko obdobje) 5) peta faza: bosanski jezik v zadnjem desetletju 20. stoletja (bosansko obdobje).
Zahvaljujoč Muhamedu Hevaiju Uskufiju so Bošnjaki danes lahko ponosni na svoj bosanski jezik, saj je njegov turško-bosanski slovar prvi slovar bosanskega jezika in hkrati tudi eden izmed prvih in najstarejših slovarjev na področju Balkana (1631).
Zadnje desetletje 20. stoletja pa je najpomembnejša faza v razvoju bosanskega knjižnega jezika. Leta 1984 je izšlo prvo delo o jezikovnih začetkih in identiteti Bošnjakov ter o samem jeziku, avtorja Dževada Jahića (delo je objavljeno v Sveske instituta za proučavanje nacionalnih odnosa). Tik pred začetkom vojne, leta 1991, sta izšli dve knjigi o bosanskem jeziku, ki sta napovedali nove znanstvene pristope k tej problematiki. To sta knjigi Bosanski jezik Senahida Halilovića in Jezik bosanskih Muslimana Dževada Jahića. Na popisu prebivalstva, leta 1991, so Bošnjaki javno izkazali skupno zavest o maternem jeziku in njegovem nazivu; več kot 90% Bošnjakov je trdilo, da je njihov materni jezik bosanski. Tako sta končno odstranjeni politična fama in lažna skontruiranost samega naziva. Pokazano je, kako globoka je njegova zgodovina in kako ga nobena politika ne more uničiti ali zavreči (čeprav je bilo v preteklosti takšnih poizkusov veliko). Tako je potrjeno, da je bosanski jezik materni jezik Bošnjakov. Imena tega jezika si torej ni nihče izmislil ali ga skonstruiral, to je njegovo zgodovinsko ime, kar je nedvomno potrjeno tudi leta 1991.
Med vojno se na vseh področjih rabe vrača naziv bosanski jezik. V zvezi s tem so se na začetku pojavljali dvomi in vprašanje, če se tako imenuje jezik v Bosni in Hercegovini ali samo jezik Bošnjakov. Kmalu je prevladala teza pomena tega jezika kot maternega jezika Bošnjakov. Med vojno se pojavi tudi prvi slovar bosanskega jezika, to je bil Rječnik karakteristične leksike u bosanskome jeziku, avtorja Alije Isakovića (1993). Pojavijo se prve „vojne“ šolske slovnice bosanskega jezika. Takoj po vojni, leta 1996, izide Pravopis bosanskoga jezika, avtorja Senahida Halilovića. To je še vedno najpomembnejši vir za standardizacijo bosanskega jezika. Širša znanstvena utemeljitev bosanskega govornega in pisanega jezika je prikazana v knjigi Trilogija o bosanskome jeziku, avtorja Dževada Jahića, ki je bila tiskana leta 1999. Malo manj kot deset let je Senahid Halilović (2010) skupaj s svojim približno dvajsetimi sodelavci potreboval za objavo Rječnika bosanskoga jezika, ki bo še dolgo časa zanesljiv smerokaz, kar se tiče leksike bosanskega jezika. Izid prevoda tega slovarja, torej Bosansko-slovenskega slovarja, pričakujemo v naslednjih dneh. Namenjen bo najširšemu krogu uporabnikov, tako v BiH kot tudi v Sloveniji. Po razpadu srbskohrvaškega standardnega jezika smo dobili slovarje, ki povezujejo hrvaški in slovenski ter srbski in slovenski jezik. Bosansko-slovenski slovar je še en most med Bosno in Hercegovino in Slovenijo, njunima narodoma in kulturama.
