Evropski mufti

EVROPSKI MUFTI

Piše: dr. Nedžad Grabus, ljubljanski mufti

Prevod: Ela Porić

V javnosti se pogosto postavlja vprašanje: Koliko je muslimanov v Evropi? To je zelo pomembno za statistiko, politiko, medije ipd. Za nas vernike to ni usodnega pomena, ker je vsak človek sam za sebe poseben, unikaten. Bošnjaki so evropski narod. Bošnjaki imajo evropsko izkušnjo islama. Bošnjakom nista dani avtonomija in svoboda pri upravljanju z vakufsko-mearifskimi vprašanji, tudi v Bosni in Hercegovini ne. Osmansko in Avstro-ogrsko cesarstvo sta v Bosni in Hercegovini predstavljala dva različna svetovna pogleda. Osmansko cesarstvo je imelo jasno versko hierarhijo in vsa verska imenovanja so prejemala ukaze in smernice iz Istanbula. Leta 1882, ko je v okviru novega pravno-političnega ambienta v BiH ustanovljen Rijaset, so bošnjaški ugledniki nadaljevali z ohranjanjem duhovne vezi z Istanbulom. To ohranjamo še danes. Z ustanovitvijo Rijaseta je okoli delovanja izobraževalnih ustanov, še posebej pri upravljanju z verskimi posli, ostalo veliko dilem. Vsaka oblast se je vmešavala v imenovanje verskih poglavarjev, tako tudi avstro-ogrska, in vplivala tudi na druge segmente verskega delovanja. Tudi današnji oblasti ni vseeno, kdo upravlja z Rijasetom.  Ko je v začetku 20. stoletja postalo neznosno prenašati neciviliziran odnos do verskih vprašanj muslimanov, so se začela izražati nasprotja, ki jih je najbolje artikuliral mostarski mufti Ali Fehmi Džabić. Oblast je onemogočala prizadevanja, da se doseže enotnost naprednih moči, prav tako je onemogočala povezovanje  patriotov v boju za verske pravice. Z izražanjem nasprotij in z velikim naporom je dosežena avtonomija pri delovanju verskih ustanov v BiH. Oblast je leta 1909 razglasila Statut za avtonomno upravo versko-mearifskih poslov v BiH. To ni dolgo trajalo, saj se je začela vojna, avstro-ogrsko cesarstvo je razpadlo. Ostala sta le izkušnja in zavedanje, da so naši predniki s svojim trudom in z znanjem prvi v Evropi dobili svobodo za upravljanje verskih poslov. Zato je Avstrija že leta 1912 priznala islam. Ne bi smeli mešati zgodovinske prisotnosti islama na evropskih tleh, od 8. stoletja dalje, in uradnega integriranja islama v evropski pravni sistem, leta 1909 ter kasneje, leta 1912, a se kljub temu to v javnosti velikokrat počne. Zakaj še danes, ko govorimo in razpravljamo o vprašanjih islama in muslimanov v Evropi, k temu pristopamo zelo površno in politikantsko? Skoraj smo se sprijaznili z dejstvom, da je islam le religija ''migrantov'' v Evropi in je to globalno vprašanje, s katerim se ukvarjajo samo velike sile. Pozabljamo na tisoče avtohtonih muslimanov, ki se soočajo z dilemami in izzivi v vsakdanjem življenju po celi Evropi. Poleg tega moramo pri vseh pogovorih o vprašanju muslimanov začeti z zakonodajo, ki je sprejeta v Avstriji leta 1912, in pri tem vztrajati. Bošnjaki so prvi narod, ki mu je treba priznati zasluge za to, da sta islam in islamska praksa priznana v eni od zahodno-evropskih držav.

Danes ni najbolj pomembno vprašanje: Ali bomo imeli evropskega muftija? Ne obstaja evropski škof, evropski metropolit, temveč obstajajo organi, ki skrbijo za vprašanja, pomembna za katolike, pravoslavne, jude itd. Zato se organizacija verskega življenja muslimanov mora sprožiti na več nivojih, da se končno izognemo manipulacijam glede tako pomembnega izziva.

To razmišljanje temelji na mojih izkušnjah in delu na mestu muftija v Ljubljani. V začetku mandata, avgusta 2006, smo kupili hišo za potrebe Islamske skupnosti. Po mojem mnenju se je postopek overitve pogodbe nerazumno zavlekel, zato sem poklical notarko in jo vprašal, zakaj tako dolgo čakamo. Ona je odgovorila naslednje: ''Gospod, v tej državi se samo dve stvari podrazumevata, in sicer kdo je ljubljanski škof in kdo predsednik Vlade, vse ostalo se preverja.'' Danes je popolnoma drugače, tudi mene ne preverjajo več tako dolgo, ker je popolnoma jasno, kdo je ljubljanski mufti. Zato pa v Bruslju nimajo kaj preverjati, ker nas tam ni. V evropskih institucijah deluje na desetine predstavnikov državnih ustanov, ki zastopajo tudi cerkvena vprašanja. Tako predstavniki grške pravoslavne cerkve zastopajo interese te cerkve v Bruslju in ob tem ne smemo pozabiti, da je pravoslavstvo osnovni element grške identitete. Grčija je članica Evropske unije in njeni najvišji predstavniki državne oblasti ob prevzemanju funkcije zaprisežejo tako, da položijo roko na Biblijo. Grčija s svojo specifično identiteto ostaja pomembna članica EU.

V naši javnosti se zelo pogosto primerjata Rijaset in Dijanet (uprava za verska vprašanja v Turčiji). Dijanet je integralni del turške državne administracije, zato obstaja ogromna razlika med uslužbenci Rijaseta in Dijaneta. Enako je tudi z muftiji. Položaj in vlogo muftija v Turčiji in BiH je v obliki delovanja in odgovornosti nemogoče primerjati. Muftiji so v Turčiji tako kot učitelji, policisti ali vojaki državni uslužbenci. Pri svojem delovanju imajo pomoč državnega administrativnega aparata. V BiH so muftiji samo predstavniki verske hierarhije, nevladnega sektorja. Zato so v Bruslju lahko svetovalci za verska vprašanja znotraj diplomatskih organov Republike Turčije. Seveda ima tudi katoliška cerkev v Bruslju svoje predstavnike. Poleg tega da je Vatikan simbol katoliške vere, je Vatikan tudi neodvisna država in v mednarodnih odnosih zastopa interese katolikov. Razen škofa so tu še diplomati (nuncij) in predstavniki v različnih organih, ki so pomembni za katoliško cerkev. Iz teh treh navedenih primerov lahko sklepamo, da je status muslimanov nejasen in nobeno telo nima legitimitete in ne kapacitete za ukvarjanje z vprašanji muslimanov v evropskem kontekstu. Zato se z vprašanji islama in muslimanov največ manipulira. Kje je izhod? Islamska skupnost v BiH ima zelo veliko izkušenj pri razumevanju in delovanju verskih organizacij v Evropi. Zato je pogovarjati se o tem vprašanju zrela ideja, predvsem je pa pomembno to, da je v tem viden smisel.  Namesto ''propagandnega'' medijskega etiketiranja kogarkoli je pomembno, da se najprej organizira znanstvena razprava o pravni regulativi v Evropi, posebej EU o položaju verskih skupnosti in cerkve. Tako bi se raziskale izkušnje cerkve in verskih skupnosti, ki imajo svoje predstavnike v Bruslju, in sicer kot dele državnega aparata in diplomacije ali kot nevladne organizacije. V Bruslju se kreira skupna evropska politika. V Bruslju se lobira. Ali nam je sploh znano, kakšni so evropski zakoni in kako lahko izboljšamo svoj položaj? Ali lahko ohranimo svojo avtohtono islamsko-evropsko specifiko ob ponavljanju ''manire'' tipa: mi smo muslimani hanefijskega mezheba in maturidijskega akaida. Seveda ne moremo, ker je vprašljivo, ali sploh prakticiramo hanefijski mezheb in ali proučujemo maturidijski akaid. Kaj je sploh danes hanefijski mezheb in kaj maturidijski akaid? V kolikor ne odgovorimo na ti vprašanji, bo to ostalo le marketinški trik naše zmedenosti v sodobnem svetu.

Če podrobno odgovorimo na vprašanje – ali se je sploh pomembno pogovarjati o ideji vzpostavljanja telesa, ki bi predstavljalo in zastopalo vprašanja v Bruslju, ki so pomembna za institucionalizirano organiziranje muslimanov v Evropi – se bo prostor za manipulacijo zmanjšal, ne samo v državah, v katerih tradicionalno živijo muslimani, temveč tudi v tistih, v katerih je značilno število prisotnih muslimanov v evropskih prestolnicah. V kolikor se to doseže, bomo imeli vsi več koristi. Odprli bomo vprašanja, ki so pomembna za vse ljudi v Evropi, pokazali bomo odgovornost kot avtohtoni muslimani in končno bomo usmerili razpravo v smeri, ki nam bo pomagala, da se resno začnemo ukvarjati z vsebinskimi vprašanji za muslimane v Evropi. Ničesar ne bi bilo treba prejudicirati. Po znanstveni elaboraciji bo bolj jasno, če lahko in katere ustanove ter organi sploh lahko kandidirajo za to vprašanje. Vse ostalo je potrata časa in energije. Tudi če tega nihče ne želi, lahko Islamska skupnost v BiH razmišlja v tej smeri, da ima svojega predstavnika v Bruslju. To je legitimno in smiselno. V Evropi živi več sto tisoč muslimanov, ki imajo poreklo iz BiH. Gibanje za avtonomno upravljanje verskih poslov se je v začetku 20. stoletja začelo v BiH, a je priznanje prišlo z Dunaja. Danes je Bruselj kraj odločanja. Ali smo pripravljeni za evropsko pot? Moramo poiskati odgovore na ta vprašanja.