''V okviru slovenske kulturne tradicije, ki je v tej razsežnosti povsem "evropska", gre za kontakt z neko posebno vrsto tujca - Turka! Mnogo stereotipno negativnih predstav se je nakopičilo v procesih dolgega trajanja, ki so omogočali vzpostavitev kolektivnega soglasja o "turški nevarnosti". Zgodovinske postaje so pretresljive toliko, kot so tudi slikovite: segajo od roparskih vdorov turške konjenice do ljudske arhitekture taborov, obzidanih cerkvenih zavetij, od habsburškega uradnika Benedikta Kuripešiča in njegovih podrobnih poročil o potovanju po otomanskem cesarstvu v prvi polovici 16. stoletja do ljudskih pesmi o ugrabljenih devicah, ki jih čaka haremska sužnost, od Josipa Jurčiča, ki je na začetek moderne slovenske književnosti postavil "slovenskega janičarja", v katerem se poznajo sledi evropskega odpora do in fascinacije z otomanskim cesarstvom; pa do slavnih bosanskih enot v avstro-ogrski vojski na soški fronti, zaradi katerih je nekaj let stala pod Mangartom tudi mošeja, od "orientalskih" romanc Antona Aškerca in "džaura", nevernika, od romana Alamut Vladimirja Bartola, ki je opisal življenje fanatičnih ubijalcev, pa do fesa, sablje in bradavice na turškem nosu v pesmici Otona Župančiča. Z eno besedo: etnična oznaka "Turek" v slovenskih kolektivnih predstavah ni nič drugega kot metaforični povzetek predsodkov do tiste vere, pred katero se je v strahu stiskalo srce vsej srednjeveški Evropi: islam!'' (Evropa, islam in moderna paradigma, Aleš Debeljak)
Celoten članek lahko prevzamete TUKAJ.
