Ko izgovorimo Averroesovo ime, prikličemo v duh močno osebnost in pristnega filozofa, o katerem je na Zahodu vsakdo že slišal. Žal pa je ravno zahodno videnje zgrešilo zorni kot. Kot smo že imeli priložnost obžalovati, so razni pisci spet in spet ponavljali trditev, da je bil Averroes največji, najvidnejši predstavnik ''arabske filozofije'', kot so temu rekli, in da je z njim ta dosegla svoj vrh in konec. Tako so prezrli dejansko dogajanje na Vzhodu, kjer pa je bilo ravno Averroesovo delo tako rekoč neopaženo. Ne Nasir Tusi, ne Mir Damad, ne Mulah Sadra, ne Hadi Sabzavari niso niti slutili, kakšno vlogo in pomen pripisujejo naši priporočniki polemiki med Averroesom in Gazalijem. Če bi jim to pojasnili, bi se začudili, tako kot se danes čudijo njihovi nasledniki.
Abdul-Valid Muhammed ibn Ahmed ibn Muhammed ibn Rušd(latinsko ime Averroes) se je rodil v Kordovi l. 520/1126. Njegov ded in oče sta bila slovita pravnika, celo vrhovna sodnika in vplivni politični osebnosti. Mladi Averroes je bil seveda deležen popolne izobrazbe: teologije in prava (fikh), poezije, medicine, matematike, astronomije in filozofije. Leta 548/1153 je bil v Maroku, leta 565/1169-70 pa ga srečamo kot seviljskega kadija. To je bilo zelo plodovito obdobje njegovega življenja. Leta 540/1174 je dokončal Srednje komentarje k Retoriki in Metafiziki in hudo zbolel. Po ozdravljenju se je spet podal na putivanja, h katerim so ga silile njegove funkcije. Leta 578/1182 ga je almohadski vladar Abu Jakub Jusuf imenoval za svojega zdravnika, nato pa mu je podelil čast kordovskega kadija. Enako naklonjenost je Averroes užival pri vladarjevem nasledniku Ebu Jusufu Jakubu Al-Mensurju.
Vendar so njegova filozofska razmišljanja že v tej dobi – čeprav je navzven spoštoval vse verske predpise – zbujala sum poznavalcev Postave. Zdi se, da se je Averroes s starostjo umaknil iz javnih zadev, da bi se popolnoma posvetil filozofskemu delu. Vendar je njegovim sovražnikom uspelo, da so ga očrnili v očeh Al-Mensurja, čeprav ga je bil ta med svojim obiskom Kordove leta 1195 še obsul s častmi. Za Averroesa so določili hišni pripor v Luceni blizu Kordove; tam je moral prenašati sramotenje in napade ''pravovercev'', teologov in drhali. Res je sicer, da ga je Al-Mensur potem poklical nazaj v Maroko, vendar ne zato, da bi mu spet naklonil svojo milost, saj vemo, da je filozof tam umrl tako rekoč odrezan od sveta, ne da bi še kdaj uzrl rodno Andaluzijo; to je bilo9. Saferja 595/10. Decembra 1198, ko je bil star dvainsedemdeset let. Njegove posmrtne ostanke so pripeljali v Kordovo. Ibn Arebi, ki se je bil še zelo mlad seznanil z Averroesom, se je udeležil pogreba in nam zapustil resnično žalosten opis dogodka.
Averroesovo delo je precej obsežno; v nadrobnosti se tu ne moremo spuščati. Napisal je komentarje k večini Aristotelovih del, namen njegovega življenja kot filozofa pa je bil rekonstruirati Aristotelovo misel v vsej njeni pristnosti, kot jo je sam umeval. Poleg komentarjev je napisal še ogromno drugih del. Predvsem bomo omenili Tahafut al-Tahafut, odgovor na določene kritike Gazalija.
Se nadaljuje ...
(Povzeto po ''Zgodovina islamske filozofije'', Henry Corbin)
