ARABSKI VPLIV NA ZNANSTVENE DISCIPLINE

Na sam nastanek arabske znanosti je močno vplivala njena religija oziroma sveta knjiga – Kur'an. S pomočjo Kur'ana se je razvijal tudi arabski jezik, ki je na širokem področju med Iberskim polotokom na zahodu in Kitajsko na zahodu s časoma postal medij medkulturne izmenjave. Tako kot vsaka družba ima tudi arabska družba določen okvir delovanja – šerijatsko pravo –  ki ni le kazensko in civilno pravo, temveč gre za bolj obsežno področje, ki zajema tudi moralni in religijski kodeks.

Prihod islama v arabsko družbo, predvsem razodetje Božje besede (Kur'an) in posledično razvoj arabskega jezika, je pomenilo močno vzpodbudo k razvoju tedanje znanosti. Religija je bila močan dejavnik tudi na drugih evropskih kontinentih. Tako je tudi Cerkev imela pomemben vpliv v srednjem veku. Takrat je bilo znanje v glavnem domena krščanske elite. Že sam življenjski prostor Arabcev je bil zelo ugoden. Arabski polotok je bil presečišče dveh pomembnih civilizacij: Bizanca in Perzije s druge strani, kar je imelo določen vpliv.

Kur'an – sveta knjiga – ki je napisana v arabskem jeziku je dala arabskemu jeziku podlago. S tem, ko se je širil islam, se je širil tudi arabski jezik. V tedanjem velikem arabskem imperiju so prebivale različne veroizpovedi in rase, med vsemi pa je prevladoval islam. Od samega nastanka arabskega jezika se njegova slovnica ni spremenila. To veliko pove o tem kakšen vpliv ima islam na sam jezik. Skozi ves srednji vek je bil arabski jezik jezik duhovnega napredka. Mnogo znanstvenih in filozofskih del je prevedeno v arabski jezik, kar je prispevalo k razvoju različnih znanstvenih disciplin.

Astronomija

Astronomija je bila zelo pomembna, sprva tudi zato, ker so s pomočjo nje izračunali pravo smer molitve proti Mekki (kibla). Predvsem je bila grškega izvora, saj so bile glavne metode in koncepti Ptolemejevi, ki so izhajali iz njegovega dela Almagest. Almagest je latinizirana oblika arabskega imena (الكتابالمجسطي, al-kitabu-l-midžisti, Velika zbirka) matematične in astronomske razprave o gibanju zvezd in planetov, ki jo je izvirno v stari grščini napisal Klavdij Ptolemej leta 150. Arabci so tako postali mojstri grških dosežkov in prišli do še boljših rezultatov in novih dognanj, npr. naklon ekliptike, gibanje planetov, ekvinokcijska precesija… Opazovanja neba s prvimi observatoriji so se začela že v 8. stoletju. Oblikovali so astronomske tablice in razvijali astronomske inštrumente, kot so astrolabi in kvadranti.

Medicina

Začetki medicine segajo v čas poslanca Muhammeda, naj je mir z njim, saj njemu pripisujemo avtorstvo nad velikim številom hadisov (govor in praksa poslanca Muhameda, a.s.) s področja medicine.

Kasneje je bilo proučevanje medicine osnovno znanje, saj je bilo tako znanje potrebno za vsako družbo. Če naštejemo samo največje dosežke: Univerzitetna medicinska literatura je nastala na arabskih tleh, znotraj razvoja arabske znanosti. Med vso literaturo je najbolj pomembno delo Ibn Sine, Kanon. Kanon so vse do polovice 16. stoletja izučevali na evropskih univerzah. Ibn Sina, začetnik moderne medicine, je uvedel klinične poskuse, testiranje zdravil ter vse svoje znanje zbral v že omenjenem Kanonu. Klinična medicina, poleg medicinske literature so Arabci ustvarili bogata znanstvena dela s področja klinične medicine. Najbolj znan znanstvenik s tega področja je Er-Razi in njegova velika ekciklopedija ''Al-Havi''. Er-Razi je zavračal vse teorije, ki niso temeljile na eksperimentu. Kirurgija, tudi na tem področju so Arabci ustvarili velike dosežke. Ez-Zahravi je bil vzor vsem kirurgom. On je med prvimi opisal t.i. ''walcher position''. Obenem je iznajdel mnoge inštrumente za različne operacije, kot npr. inštrument s pomočjo katerega je odklanjal ledvične kamne. Evropske bolnice so nastale na podlagi arabskih ''bimaristanov'' …

Farmacija

V zdravilstvu so Arabci daleč prekosili svoje helenske predhodnike. Njihov seznam je vseboval zdravila, ki so bila Grkom neznana. Farmacija je postala samostojna veja, s katero so se ukvarjali usposobljeni specialisti. Prve lekarne so se pojavile v 9. stoletju v Bagdadu. Na voljo so bila vsa zdravila, poleg tega pa so razvoj farmacije spodbudile tudi velike potrebe po zdravilih zaradi vojaških akcij ob širjenju imperija.

Matematika

V 9. stoletju je prevajanje velikih grških del doseglo svoj vrhunec. Avtorji prevodov so bili vodilni matematiki, obenem pa so prevodi nastajali na podlagi najbolj naprednih raziskav tistega časa. Al-Khwarizmi je razvil algebro kot samostojno vejo. Algebra je tako omogočila vpogled v ogromne možnosti uporabe ene matematične discipline v okviru druge.

Mogoče prva, obenem pa tudi največja, zasluga Arabcev v matematiki je uporaba številk, namesto do takrat razširjenega računanja pismom. Arabci so, ko so prišli v stik z dosežki vzhodnih matematičarjev od Indijcev  prevzeli številke, indijske in gabarske cifre. Prve ponekod v arabskem svetu uporabljajo še danes, druge pa na arabskem zahodu in Evropi. Muhammed ibn Musa al-Havarizmi je prvi matematik, ki je uporabil indijske številke v matematiki. Njegovo delo ''Osnove matematike'', prvo te vrste, je prevedeno v latinski jezik in je postalo zelo uporabno med evropskimi matematiki.

Arabci so neodvisno od drugih ustvarili svoj decimalni sistem v matematiki. Poleg tega so Arabci izumitelji ulomkove črte kot tudi decimalne vejice. Arabski matematiki so poznali in reševali aritmetična in geometrijska razmerja in jih primerjali pri različnih praktičnih in teoretičnih problemih. Zelo spretno in na originalen način so operirali s progresijami. Oni so postavili zakone seštevanja progresij, kvadrov in kubov kot tudi osnove korena.

Alkemija

Alkemija, ki je na nek način predhodnica sodobne kemije, je bila v srednjem veku pomembna znanstvena veja. Izhaja iz teorije o preobražanju kovin. Vsaka kovina naj bi se morala biti sposobna spremeniti v zlato, ker naj bi bila narava zlata uravnotežena. Postopek je mogoče primerjati z medicino, v kateri gre za ozdravitev, ki je v tem, da se človeško telo vrne v svoje uravnoteženo stanje z uporabo ustreznih zdravil. Ta zdravila imajo v svetu kovin svoje nasprotje v ''eliksirju'', ki ga na zahodu imenujemo ''kamen modrih''.

Džabir ibn Hajjan je en najbolj znanih arabskih kemikov. Postavil je temelje znanstvene kemije. Kemija je pred njim imela priokus spretnosti, ki temelji na izkušnjah. Z izkušnjami in spretnostmi, pred Džabirom ibn Hajjanom, so ustvarili določene materiale, barve, tkanine, steklo, olje, različne dišave in sredstva proti rji. Ker se je sam ukvarjal s eksperimenti, je ukazal na pomembnost samega eksperimenta. Njegova dela so prevedena v latinski jezik. Mnogi znanstveniki s Zahoda so ga omenjali, kot npr.: Kupp, Holmyard, M. Berthelot, G. Sarton in drugi, ki so ukazali na Džabira ibn Hajjana in njegov prispevek pri razvoju kemije.

Geografija

Prvi interes Arabcev za geografijo izvira iz njihovega bivalnega okolja. Živeli so v puščavi. Ona jih je prisiljevala, da zberejo kar se da več geografskih podatkov, ker je bilo potovanje po puščavi zelo težko in gotovo nemogoče v kolikor Arabci ne bi vedeli veliko o zvezdah in drugih telesih, ki so Arabcem pomagala pri orientaciji. Že zaradi širitve islamske države se je zanimanje za geografijo povečevalo. Bilo je nujno že zaradi političnih, administrativnih in trgovskih aspektov spoznati osvojeno ozemlje in njihove poti.

Institucija romanja na hadž in potreba po gradnji džamije v smeri Mekke sta močno vplivali tudi na razvoj geografije, predvsem zaradi poznavanja kopenskih in pomorskih poti do Mekke. Sprva je geografija temeljila na astronomiji zaradi vedno številčnejših prevodov antičnih del in zaradi gradnje observatorijev. Opirala se je na matematična načela, ki so omogočala natančno določanje zemljepisne dolžine in širine. Sredi 9. stoletja so nastale prve špekulativne študije. Grško delo, na katerega so se opirali arabski raziskovalci je bila Ptolemejeva Geografija, na podlagi katerega je tudi matematik al-Khwarizmi napisal svoje delo Slika zemlje, ki je vključevala prvi zemljevid v arabskem svetu. Arabci so od Indijcev prevzeli tudi idejo o obstoju središča sveta, imenovanega ''arin'', po indijskem mestu, kjer je stal astronomski observatorij. Predpostavljalo se je, da na njegovem merdianu stoji kupola ali vrh sveta.

Oblika in velikost Zemlje je bilo vprašanje, okoli katerega so se prepletala različna mišljenja. Arabski geografi so bili enotni glede njene oblike; da je Zemlja okrogla in ima žogasto obliko. Vendar pa evropska misel ni kar tako sprejela njihove teorije. Ibn Rusteh, Al-Mesudi, Abu al-Fida in mnogi drugi so svoje trditve dokazali. Abu Al-Fida je svoje trditve, da je Zemlja okrogle oblike dokazal s tem, da je kot, iz katerega se vidijo zvezde, ki se nahajajo na severnem polu, vse večji, v kolikor gremo naprej proti severu, manjši pa je v odnosu na zvezde, ki se nahajajo na južnem polu, v kolikor se vedno bolj oddaljujemo od njega. S tem, da so arabski geografi odkrili, da je zemlja žogaste oblike so izmerili tudi njeno velikost.

Začelo se je tudi kartografsko raziskovanje, pri čemer pa zemljevidi niso bili risani, ampak so raziskovalci deskriptivno opisovali kraje, v katere so potovali, ljudstva itd. Deskriptiven zemljepis se je razvil zaradi upravnih potreb, saj je prispeval k učinkovitosti komunikacijskega sistema. Popotniki so tako pridobili znanja o počivališčih na različnih poteh po svetu. Al-Havarizmi in Al-Belhi sta bila prva arabsko-islamska geografa, ki sta svoji deli dopolnila z geografskimi kartami. Korenine sodobne kartografije so globoko v preteklosti. Arabci so ohranili tradicijo in obogatili geografsko misel novim geografskim dosežkom, originalnim navigacijskimi inštrumenti, svobodnimi razmišljanji itd.

 

Vse veje znanosti nekoč niso medsebojno ločevali kot jih razlikujemo danes. Takratni intelektualci so bili obenem  zdravniki, veterinarji, pesniki, farmacevti, matematiki, fiziki, filozofi in teologi, skratka največji znanstveniki takratnega časa so bili mojstri različnih disciplin. Mnogokrat so mnogi zaradi znanj s področja medicine pridobili naklonjenost vladarjev in redno službo.

Arabska znanost se je razvila zaradi svoje zmožnosti ohranjanja in asimiliranja že obstoječih kultur in doseženih znanj in njihovega inkorporiranja v nov sistem. S svojo veliko zmožnostjo medkulturne izmenjave je prišlo do odkritij in dosežkov, ki jih ne moremo primerjati z dotedanjimi dosežki drugih civilizacij. Postavimo si lahko vprašanje, kako je možno, da se iz tako napredne kulture ni mogla razviti moderna znanost? To vprašanje se lahko obravnava kot tema zase.

 

Literatura:

''Arapsko-islamski utjecaj na evropsku renesansu'', grupa autora, Sarajevo, 1987.