V sredo, 17. junija 2015, po sončnem zahodu nastopi mesec ramazan, mesec posta. V tem času muslimani izpolnjujejo svojo tretjo praktično dolžnost. Postiti se pomeni od zore do sončnega zahoda ne jesti, ne piti, ne kaditi, ne spolno občevati, ne izgovarjati grdih besed, skratka, biti v okvirih moralnih načel islama. Post je način in ramazan je čas, da človek premaga telesne strasti v korist duhovne strasti duše, ki si želi občutiti lepoto resnice, pravičnosti, poštenosti, solidarnosti in ljubezni. V nadaljevanju priporočamo v branje osebno izpoved oz. dojemanje meseca ramazana kot tudi samega posta:
Recimo ''da'' postu!
Pisati iz srca je za nekatere ljudi zelo naravno in enostavno. Njihov močan notranji glas jih jasno in lahkotno usmerja, ko polnijo strani z besedili, prenašajo sporočila in navdihujejo milijone ljudi. Jaz še vedno iščem svoj glas od znotraj, upajoč da bom uspel ubesediti nered, ki se dogaja v moji glavi. Resnici na ljubo me to raziskovanje duše včasih naključno obrne in pripelje do nepričakovanih ugotovitev, pa vendar v času, ko stvari vidim jasno in jih prelijem v kratka pisma, lahko to postane precej uporabno. A to ni zgodba na temo mojega obstoja in življenja, to je zgodba o enem izmed najmočnejših načinov duhovnega prebujenja in raziskovanja lastne duše. To je moja zgodba o postu.
Spominjajoč se časa, ko sem se začel postiti, se zavem, kako zelo ponosno sem to počel. Čeprav je post, ki se ga držimo v svetem mesecu ramazanu, decembra precej lažji kot v teh dolgih poletnih dneh, mi to zares nikoli ni vzelo dobrega občutka doseganja cilja in osebnega zadovoljstva. Dejstvo, da sedemletni čokoladni in sladkorni odvisnik ves dan preživi brez hrane in pijače, je velik podvig v mojem svetu.
Najlepše pri tem je, da me post tako zelo radosti, še posebej če upoštevamo dejstvo, da ga delim s tako velikim številom ljudi. Čez dan smo si, da bi nam bilo lažje, delili skupno žejo in lakoto, delili smo si tudi trenutke ob prekinitvi posta s sladicami in tako je bilo vse skupaj še bolj prijetno. V šoli smo s prijatelji to doživljali kot popolnoma novo doživetje navdušenja in se tako še bolj zbližali.
Od takrat je moja zaveza posta ena najpomembnejših stalnic v življenju, in sicer na načine, ki jih sedemletni fant komaj lahko razume. Kar zagotovo že od samega začetka posta nikoli ni zbledelo, je občutek nemira vsakič, ko se nisem mogel postiti. Poleg tega da sem se naučil zdržati brez hrane, pijače in ostalih zemeljskih dejavnosti, je post zame od nekdaj pomenil zavedanje o verskem in duhovnem prebujenju, visoko stopnjo samodiscipline, prilagodljivosti in sočutja v svoji najčistejši obliki. Postiti se kot deček je zame pomenilo dokazovanje samemu sebi, da sem lahko zdržal in opravljal post po svojih najboljših močeh. Postiti se kot odrasel moški mi je pomagalo dojeti, da sem se naučil hvaležnosti in našel smisel ter pomembnost vsakega majhnega dela in dejanja, povezanega s postom.
Po tem, ko sem skozi post doživel osebno evolucijo, moram dodati, da je post, gledano s tega stališča, najbolj naraven napredek in razvoj ter zelo kreativen tok pridobivanja izkušenj in samega odraščanja. Vse to je pripomoglo, da bolj negujem in cenim najbolj enostavne stvari v življenju ter razumem, da sprejemanje situacij za samoumevne vodi v pasivnost in pomanjkanje dobrohotnosti.
Verjemite mi, ko rečem, da je večerja po osemnajstih urah posta čudovito okusna, skoraj nepopisno slastna, vsekakor pomaga pretirano uporabljanje besed o slastni želji po hrani, da bi vam pričaral vzdušje in občutke v tej situaciji. Da bi te občutke prikazal še bolj nazorno, je dovolj dodati, da bi bilo naše življenje veliko bolj izpopolnjeno, če bi k vsaki življenjski situaciji pristopili s takšnim navdušenjem, kot jaz pristopim k večerji po postu.
Post me je naučil zmernosti in mi vlil veliko močne človeške volje, in to ne samo v situaciji, ko je potrebno nadzorovanje zahtevnih notranjih nagonov, da se nasitim pri večerji. Če damo šalo na stran, je potrebno poudariti, da je pomembnost učenja, kako ceniti majhne stvari, enakovredna temu, da post uči tudi o močni posameznikovi volji, odpornosti in pogumu. Uči o pomenu prilagodljivosti in utrdi naše zmožnosti, da sprejmemo vedno spreminjajoče se življenjske pogoje v naši okolici. Nauki natančnosti ter dokončanja naloge oziroma obveznosti in nauki potrpežljivosti niso nič manj pomembni, še posebej zaradi dejstva, da disciplina prihaja od znotraj − ne obstaja zemeljska avtoriteta, ki bi lahko preverila vrednost in vašo vztrajnost pri postu.
Občutek pripadnosti in solidarnosti!
Post mi je vedno pomagal, da se počutim kot del skupnosti in pripadam skupini, ki je povezana skozi globoko vero in skupinsko prakso. Še od prvega trenutka posta z mojimi starši oziroma od trenutka, ko sem si prvič po postu delil večerjo s svojimi sošolci, je post okrepil moj občutek pripadnosti in solidarnosti. Občutek zavezanosti in občutek boja skozi ves dan, ki sem ga delil z ljudmi v svojem življenju in drugod, omogoča resnično telepatsko povezanost med vsemi nami. Tovrstno prepričanje in delovanje za isti namen, ne glede na to ali smo bolj ali manj srečni, gradi našo posamično trdnost in nas spodbuja, da izkoristimo naš kolektivni potencial za višje dobro. To postane veličasten in dostojen način osvetljevanja naših notranjih bojev in kaže našo pripravljenost, da pomagamo nositi bremena drug drugega. Preprosto nas uči, da naredimo najboljše in največ, kar se da iz našega življenja, ki ga živimo, in uči nas, da je vsak naš korak obogaten z vztrajnostjo in navdihom.
Odrasel!
To je zgodba o odraščanju dečka. To je zgodba moškega, ki izbira post in izbere odrasti. Moškega, v katerem še vedno živi tisti radovedni deček, poln navdušenja, vendar se je razvil v potrpežljivo in odločno človeško bitje, pripravljeno boriti se ne samo zase, ampak tudi za druge. Človeka, čigar post je versko in duhovno prepričanje z željo izražanja osebnih načel, pogosto v okviru družbenih krivic v svoji skupnosti in širom sveta. To je zgodba o človeku, ki upa, da bo lahko nadaljeval s postom. To je zgodba o človeku, ki nadaljuje z odraščanjem.
Irhad Strika
Prevod: Mila Aldo
