Ob 24. obletnici od genocida v Srebrenici organiziran pogovor s preživelima pričama genocida Mevludinom Orićem in Suljem Čakanovićem
Letos mineva štiriindvajset let od genocida v Srebrenici, najhujšega zločina, kar se jih je zgodilo na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Zavoda Averroes in Pogreb ni tabu, ki sta leta 2015 postavila spominski projekt 8372 živih spominov, tudi letos opozarjata in ohranjata spomin na genocid in grozodejstva, ki so se leta 1995 dogajala v Srebrenici.
V ponedeljek, 1. julija 2019, je v Rdeči dvorani Mestne hiše v Ljubljani pod pokroviteljstvom muftija prof. dr. Nedžada Grabusa in ljubljanskega župana g. Zorana Jankovića potekal pogovor s preživelima iz Srebrenice, Mevludinom Orićem in Suljem Čakanovićem. V pogovoru z njima je sodeloval tudi novinar Ervin Hladnik Milharčič. Program je povezovala novinarka Maida Đinić Poljak.
Program se je začel s klavirsko priredbo v izvedbi pianista Roberta Brezovarja. Melodije priredbe, ki so se poslušalcev globoko dotaknile so v simbolnem pomenu izražale mir, vojno, kaos, agresijo ter na koncu tišino in bolečino. Ravno to so izražale tudi osebne pripovedi in doživetja preživelih prič genocida v Srebrenici Mevludina Orića in Sulja Čakanovića, ki sta jih tekom pogovora predstavila.
Mevludin Orić je leta 1995 preživel streljanje iz orožja srbske vojske. Tako kot številne druge bošnjaške moške, ki so se poskušali rešiti ter se prebiti na svobodno ozemlje, so tudi Mevludina srbski vojaki ujeli ter odpeljali k njemu do tedaj neznani šoli. Spravili so jih v šolsko telovadnico. In ko se je stemnilo, se je šele začela krvava zgodba. Mevludina so s številnimi drugimi odpeljali na travnik. Potem se je začelo streljanje, ki ga je Mevludin čudežno preživel. Kot pravi, še zdaj niti eno noč ne zaspi mirno, ne da bi se spomnil na grozote, ki jih je doživel na strelnem polju. Danes živi v bližini Sarajeva brez kakršnih koli prejemkov in skrbi s strani države.
Suljo Čakanović je skupaj s tisoči moških prehodil krvavo pot skozi srebreniške gozdove do svobodnega ozemlja v Tuzli. Na tisoče moških te poti ni preživelo. Ker je srbska vojska vedela, da se je na tisoče civilistov iz Srebrenice odpravilo peš skozi gozdove, so bile gozdne poti ves čas živa tarča. Suljo je po poklicu medicinski tehnik in je na poti pomagal številnim ranjencem. Tudi sam je bil ranjen. Nikoli ne bo pozabil na grozote, ki jih je doživel na poti skozi srebreniške gozdove. Zdaj živi v Srebrenici in dela v tamkajšnji bolnišnici.
Novinar Ervin Milharčič Hladnik je v pretekli vojni v Bosni in Hercegovini opravljal delo vojnega novinarja zato sta mu kontekst agresije na Bosno in Hercegovino kot tudi dogajanja, ki so pripeljala do genocida v Srebrenici zelo dobro znana. Dejal je, da so julija 1995 mnogi svetovni novinari ostali brez besed na dogajanja v Srebrenici. Tudi danes ko imamo občutek, da je o Srebrenici vse povedano vendar ni. Vsaka po nedolžnem ubita oseba predstavlja svoj svet, 8372 svetov je pobitih, je bilo sporočilo muftija prof. dr. Nedžada Grabusa.
Srebrenica je vsem nam v opomin, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo, zato bo v okviru spominskega projekta od 1. do 21. julija 2019 v pritličju Mestne hiše v Ljubljani postavljen spominski kotiček in žalna knjiga. Vabimo vse k vpisu, saj tako lahko izkažete spoštovanje do vseh po nedolžnem izgubljenih življenj.
Na dan 11. julija, ko bodo v spominskem centru v Potočarjih pokopali na novo identificirane žrtve genocida v Srebrenici, bomo na Mestnem trgu v Ljubljani točno ob 12. uri z minuto molka počastilispomin na žrtve.
